V Kinološkem društvu Maribor letno izvedejo več kot 30 različnih tečajev vzgoje in šolanja psov. V društvu poudarjajo, da je vzgoja psa ključna za kakovostno sobivanje, skrbniki pa se pogosto premalo zavedajo pasemskih značilnosti in odgovornosti, ki jo prinaša pes. S pravim pristopom pa je mogoče uspešno vzgojiti tudi odraslega psa. Govorili smo z inštruktorico Tino Nagode.

Koliko tečajev letno izvedete?

Letno izvedemo preko 30 tečajev različnih stopenj vzgoje in šolanja psov. V našem društvu je dejavnih 10 inštruktorjev in pripravnikov, ki so dejavni v vzgoji in šolanju psov že desetletja ter tudi aktivni tekmovalci v različnih disciplinah.

Katere vrste tečajev ponujate in za koga so primerni?

Ponujamo tečaje, ki obsegajo vzgojo psov in ponujamo šolanje psov v različnih disciplinah. Dva tečaja (mala šola za mladičke ter osnove socializacije in poslušnosti) sta posvečena vzgoji, torej prvi koraki za vse skrbnike psov, ki bi se želeli naučiti vseživljenjskega bivanja s psov in ga znotraj njegovih potreb in značaja sistematično pripraviti na izzive, ki jih za pse prinaša urbana džungla. Za vse tiste, ki pa si želijo strukturiranega in intenzivnega ter športnega preživljanja časa s svojim psom pa ponujamo veliko različnih disciplin (osnovna šola poslušnosti, nadaljevalni tečaj poslušnosti, poslušnost na progi, agility, frizbi, vleka s psom, sledenje, delo z nosom, hoopersi). Potrebno se je zavedati, da je velika večina pasem nastala iz potrebe človeka po delovnem partnerju in imajo psi željo po delu, sodelovanju že zapisano globoko v genih, zato zelo priporočam, da se bi skrbniki odločali za skupno delo s psom v kakšni disciplini, ki bi oba veselila, saj tako psu ponudijo aktivno, fizično zdravo in raznoliko življenje, kjer lahko razvijajo vse svoje potenciale, saj možnosti za dejansko delo, za katero so bili vzrejeni, skoraj več niso mogoče.

Kako pomembno je po vašem mnenju redno šolanje psa in zakaj?

Osebno ločim med šolanjem in vzgojo psa. Vzgoja psa poteka od trenutka, ko se pes skoti do njegovega slovesa, 24 ur na dan, 7 dni na teden, vsako sekundo. To zajema srečevanje z dejavniki iz okolice in učenjem psa interakcije s svetom ali skozi odnos matere, sorojencev, vzreditelja oz. osebe, ki skrbi za leglo, kasneje skrbnika in seveda vseh okoljskih faktorjev, ki na psa vplivajo. Šolanje psa pa je učenje psa veščin neke discipline, sistematično učenje nekih vedenj, ki so v sklopu pasjega športa in smo skozi delo ciljno usmerjeni.

Vzgoja psa je obvezna za vsakogar, ki si psa pripelje domov in tega bi se moral zavedati vsak bodoči skrbnik psa. Vzgoje se ne prepušča naključju in psa ne vzgajajo drugi psi, okolica, sosedi… Psa mora vzgajati oseba, ki si ga je nabavila.

Vse prevečkrat opažamo pomanjkanje vzgoje in premalo zavedanja odraslih oseb, da je pes dolgoletna odgovornost, da potrebuje vzgojo, vodenje, stabilno okolje v vseh življenjskih stopnjah in razumevanje psa kot vrste in nato pasme ter posameznika. Imeti psa pomeni, da smo zanj odgovorni tako v negi kot vzgoji v vsakem trenutku. Pes ni trenutni navdih, statusni simbol, modni dodatek, igrača za otroke je živo bitje s svojimi potrebami in nagoni in je dodaten član družine, torej dodatna odgovornost.

Skozi pravilno vzgojo psa naučimo pravilnih odzivov in interakcije z okoljem. S tem psu zmanjšamo stres, kar privede v stabilno sobivanje s psom, tako da je lahko pes naš spremljevalec povsod in aktiven član družine. Če vzgoja ni pravilna, lahko pes razvije neželena vedenja, kar pomeni, da je sobivanje s takim psom oteženo in ljudje takšne probleme praviloma rešujejo tako, da pse zaprejo v boks, če ima pes srečo, na dvorišče, in nanje “pozabijo”.

Tako doma nimamo družinskega člana, ampak živo bitje, ki samo sobiva v naši okolici do svojega slovesa. Tukaj govorim samo o psih, ki so brez travm nastalih zaradi slabega ravnanja z njimi ali njihovimi materami, saj se vsaka zelo slaba izkušnja “zapiše” v genetski material, ki jo nato lahko podedujejo tudi mladiči takšne psice ali če pasja mati doživlja skozi brejost prevelik stres. Zato je zelo pomembno, da se zavedamo, da vzgoja ni vse. Tukaj so še stvari, na katere nimamo vpliva kot so prenatalna nega, genetika psa kot pasemske značilnosti, delo skrbnika legla. Vsako živo bitje je zmes veliko dejavnikov na katere imamo in nimamo vpliv, zato je zelo pomembno, da ko se odločimo, da bomo v svoj dom sprejeli živo bitje, da smo pripravljeni in predvsem odgovorni.

Kako poteka pasji vrtec in za koga je namenjen?

Mala šola za mladičke je pri nas v prvi vrsti namenjena novim skrbnikom psov, da jih opolnomočimo in pripravimo na izzive, ki jih pes prinaša. Opažamo, da so skrbniki praviloma premalo pripravljeni na prihod psa in premalo ozaveščeni o potrebah pasme, ki so jo izbrali in prevečkrat presenečeni nad stopnjo aktivnosti mladega psa, sploh delovne pasme.

Kakšne so največje koristi pasjega vrtca za mladičke in mlade pse?

Največja korist je, da se skrbnika opolnomoči z znanjem in pripravi na odraščajočega psa. Odraščanje psov je izziv. Če ima pes sposobnega, odločnega, pravičnega skrbnika, bo vzgoja psa veliko lažja. Psi imajo radi strukturirano življenje, rutino in to bi želeli predstaviti skrbnikom, kako s psom jasno komunicirati in oblikovati okolico glede na zmožnosti psa. Naučiti jih želimo tudi pasje govorice, saj pes z nami komunicira ves čas, le razumeti ga moramo.

Psi ne znajo lagati, prikrivati občutij, vendar žal še vedno premalo ljudi pozna pasjo govorico, psov ne dojemajo kot čuteča bitja in imajo idealistične predstave o sobivanju s psom ter zastarele nazore in prepričanja o vzgoji psov.

Katere so najpogostejše napake ali zmotna prepričanja lastnikov glede šolanja psov?

Tukaj bi rada odgovorila na vprašanje bolj splošno in bi se malo oddaljila od samega šolanja psov. Veliko je zasidranega še iz starih vraž in mitov od vraščanja kosti v možgane do nadvladovanju psov s silo, ker drugače bo pes nadvladal vas itd.

Raje bi se ustavila pri napakah pred nakupom psa. Ljudje izbirajo pse glede na izgled. Izberejo pasmo, glede na opise lastnosti, ne glede na njihovo zgodovino, za kaj je pasma kot takšna nastala, nato pa jim gredo pasemske lastnosti na živce.

Lep primer je recimo skrbnik z beaglom. To je lovska pasma, ki svet v prvi vrsti dojema skozi nos in je nos ves čas na tleh in skrbnikom gre to blazno na živce, saj njihova predstava je bil sprehod, otroci, pes brez povodca, ki prinaša žogico, beagle pa jo ucvre za prvo sledjo mačke in ga za skrbnike čist nič ne briga, medtem ko pa je to cenjena pasemska značilnost za lovca, za delo za katero je bila ta pasma selekcionirana skozi stoletja. Ali recimo pastirske pasme, stare stotine let, vzrejene za sobivanje s čredo živali, ki jo čuvajo, z zelo omejenim stikom s človekom, z izjemno visoko inteligenco, vendar brez interesa ugajati človeku in ubogati vsak njegov ukaz, saj se veliko bolj zanašajo na svojo oceno dane situacije in bodo glede na to tudi sami odreagirali.

Skrbnik takšnega psa pride v tečaj in želi odziv, delovno inteligenco in aktivnost nemškega ovčarja, kar ni fer do psa. Genetika pasme je pomembna bolj kot ljudje radi priznavajo in psom zelo, zelo škodi predstava, da bo pes takšen kot ga vzgojimo. Pes bo takšen kot ga vzgojim, ampak ob predpostavki, da se zavedamo kakšno genetsko predispozicijo ima pes in to spoštujemo, kakšna je bila nega tako matere kot nega v času pri skrbniku legla. Takoj za izborom psa glede na izgled pa pridejo napake finančne narave, saj ljudje niso pripravljeni za psa pošteno plačati in se podpira množična, hlevska reja psov in izkoriščanje pasjih mater.

Nikoli ne bom razumela, kako ljudje lahko vsako leto ali na dve leti odštejejo 1000 in več evrov za nov telefon, za najboljšega prijatelja, ki bo z nami 15 in več let, pa je škoda vsakega evra.

Ali lahko pes, ki ni bil šolan kot mladiček, uspešno nadoknadi izgubljeno z učenjem v kasnejših letih?

Noben pes, niti mladiček, ni nepopisan list papirja. Tudi v kasnejših letih se lahko uspešno spopademo s problemi v pasjem vedenju, le proces je malo počasnejši. Če pes ugotovi, da mu je neko vedenje prineslo rezultate, ga bo tudi izvajal in če ga izvaja dolgo, je potrebno malo več truda, doslednosti in sprememb tudi pri sebi, da psa prepričamo, da takšno vedenje ni več potrebno in da ne prinaša rezultatov.

Kako se lotite težjih vedenjskih težav pri psih?

Najprej ocenimo psa brez našega vpletanja, spoznamo družino in dinamiko družine v kateri živi. Velikokrat so večji problemi v samih odnosih iz strani skrbnika/družine do psa kot v samem psu in je pasje vedenje le reakcija. Vsak inštruktor ima močnejša in šibkejša področja in je tudi iz naše strani na mestu, da se tega zavedamo. Ob oceni situacije ugotovimo ali smo res najbolj opolnomočen člen za tega psa ali priporočamo koga drugega, ki se veliko bolj usmerjeno ukvarja z nekim problemom. Vzroki za neželena vedenja psov so tako različni, manifestirajo pa se v zelo podobnih odzivih psov, da je edino pravično, da se obravnava vsak primer posebej in ni neke splošne šablone.

Kako pomembno je, da lastniki sodelujejo pri šolanju in nadaljujejo z vadbo tudi doma?

Osebno nisem pristaš, da se psa daje v šolanje tretji osebi brez sodelovanja skrbnika, če nima psov kakšnih večjih težav, kjer se to izkaže za nujo. To je recimo zelo popularno v ZDA. Tukaj bi rada govorila o povprečnemu skrbniku s povprečno “problematičnim” psom. Skrbnik in pes se morata skupaj učiti, se spoznavati in vzpostaviti nek svoj, samo njima značilen odnos in tako sobivanje je najlepše. Psi so živa bitja in z vsakim članom družine vzpostavijo nek drugačen odnos in to je potrebno spoštovati. Mi zelo spodbujamo, da v tečaja vzgoje prihaja celotna družina, otroci, babice, dedki…saj vzgoja poteka z vsakim članom posebej in z vsakim članom se tke unikatna vez. Bolj kot so vsi člani usklajeni v vzgoji, lažje je in bolj kot je družina organizirana, opravlja domače naloge in redno s psom doma sodeluje, večji in hitrejši je uspeh.

Dostikrat nam želijo tečajniki lagati, da so doma delali in ne prevzamejo odgovornosti za nedelo in zmanjšani napredek, ampak psi ne lažejo 🙂

Kakšni so vaši načrti za prihodnost – načrtujete nove programe ali razširitev ponudbe?

Naše društvo, naši inštruktorji so zelo dejavni in dinamični, zanima nas veliko disciplin, veliko se izobražujemo in naši največji učitelji so naši psi. Izkušnje so neprecenljive. V zadnjih letih smo k naši ponudbi dodali sledenje, delo z nosom in vleko psov, jeseni pričnemo z novo disciplino, hoopers, ki je primerna za praktično vse pse in vodnike, ne glede na pasmo, starost ter upamo, da bo ratala interesantna v našem okolju.

Kako spremljate uspešnost in napredek psov na tečajih?

Naši inštruktorji imamo ogromno izkušenj in pri psu vidimo, kaj se dogaja doma. Kakšen je napredek, nazadovanja, morebiten pridružen problem. Osnova je odkrita komunikacija s skrbniki in upanje, da bodo upoštevali nasvete. Veliko ljudi, žal, ni pripravljeno sprejeti konstruktivne kritike, kar gre pogosto na škodo psov.

Kakšna je vloga kinološkega društva pri ozaveščanju lastnikov o odgovornem lastništvu?

Naše društvo je letos praznovalo 70 let neprekinjenega delovanja in menim, da z našo neprekinjeno prisotnostjo v tem okolju in delom v tečajih med skrbniki dvigujemo zavest o tem, da je pes živo bitje, ki ga je potrebno spoštovati, učimo pravilnega ravnanja z njimi in predvsem bi si želeli, da bi bodoči skrbniki slišali nas poziv, da najbolj pomembni koraki so pred nabavo psa, da izberemo za naš življenjski slog primernega spremljevalca. Tukaj imam še vedno občutek, da ne glede na količino obveščanja, še vedno ni normalizirano, da se o nakupu pozanimamo, vzamemo čas in pri sebi globoko premislimo, če smo sposobni odgvorno skrbeti za živo bitje naslednjih 15 let.

Kako se ukvarjate z različnimi pasmami in njihovimi specifičnimi potrebami?

Inštruktorji imamo zelo raznolike pasme in tudi v sklopu tečaja,na primer, ko se učimo kako pripraviti sprehod za psa, razdelimo pse glede na pasemske značilnosti. Vsaka pasma ima neke značilnosti, so izjeme med posamezniki, ampak v povprečju to kar drži in imajo tudi različne interese skozi igro, sprehod, zato tudi tečajnike učimo, kaj početi s psom glede na pasmo, da mu bo na sprehodu zanimivo, da bomo varno zadovoljili pasje nagone, da se bomo skozi neke dejavnosti s psom povezovali itd. Sploh za mlade pse je pomembno, da je njihov dan dinamičen, poln dogodivščin in če psu ponudimo njemu interesne dejavnosti, bomo tudi psa naučili, da si dela in zabave ne išče izven našega okolja in da smo mi tisti, ki mu bomo zagotovili vse potrebno, tudi varnost.

Kaj bi svetovali lastnikom, ki razmišljajo o vpisu psa v šolanje, a oklevajo?

Dobra pasje šola je veliko vredna predvsem iz vidika izobrazbe skrbnika psa. Pogosto je prepričanje, da o šolanju psov vemo vse, ker smo že imeli toliko in toliko psov, ampak dodatne izobrazbe ni nikoli preveč in nas lahko preseneti, česa vsega pa še nismo vedeli ali nekaj uvidimo v novi luči, kar pripomore k boljšemu odnosu s psom in lažje korake v vzgoji.

Tečaji so si v različnih šolah zelo različni in tukaj bi zelo rada pozvala, da morajo vodniki pričeti ločevati med tečaji VZGOJE in tečaji šolanja. V nekaterih pasjih šolah se še vedno dela s prisilo in averzivnimi sredstvi in bi pozvala, da ne dovolite, da se vašega psa vzgaja s silo, odrekanjem hrane, cukanjem, udarci… Behavioristična znanost je napredovala, razumevanje psov je napredovalo, metode so napredovale, človeška vrsta se ponaša z najvišjo inteligenco, dajmo tudi vzgajati pse s pametjo in ne s silo.