Za cvetličarskim pultom ne nastajajo le šopki, temveč tudi zgodbe. Aleš Dominko, lastnik Dežurne cvetličarne, že 25 let spremlja ljudi v njihovih najlepših in najtežjih življenjskih trenutkih. V pogovoru nam je zaupal, zakaj je njegov poklic veliko več kot le delo s cvetjem.

Od prve vrtnice za simpatijo do zadnjega slovesa – cvetje spremlja vse pomembne trenutke življenja. Kako vi doživljate to posebno vlogo?

Morda se cvetličarji včasih niti ne zavedamo, kako pomembno vlogo igramo skozi svojo kariero in v življenjih drugih ljudi. Cvetje nas spremlja vse življenje – od prvega šopka za mamico ob rojstvu otroka, aranžmajev za krst, prvo obhajilo, birmo in poroko, pa vse do venca ob zadnjem slovesu. Da o vseh trenutkih vmes sploh ne govorim – rojstnih dnevih, obletnicah, valentinovem, dnevu žena, materinskem dnevu in številnih drugih priložnostih, ko cvetje pove več kot besede. Včasih imam občutek, da so moje stranke moja druga družina. Zato sem lahko le hvaležen, počaščen in srečen, da opravljam poklic, ki je zame veliko več kot le delo – je poslanstvo. In posledično s tem tudi se z določenimi ljudmi povežeš v privatnem, ne samo poslovnem svetu.

Ljudje pogosto pridejo po rože, v resnici pa s seboj prinesejo veliko več. Verjetno poslušate številne zgodbe, ste kdaj tudi “terapevt”?

V vseh teh 25 letih, odkar sem prvič stopil za cvetličarski pult, sem od ljudi izvedel marsikaj. Včasih nekdo potrebuje le pogovor in malo tolažbe, spet drugič pa šalo, ki mu polepša ali vsaj nekoliko olajša dan.

Ste si kot mlad fant predstavljali, da boste nekoč ustvarjali šopke in aranžmaje?

Cvetličarstvo, kot sem že omenil, mi je bilo položeno v zibelko. Že zelo hitro sem vedel, kaj bom počel v življenju, nisem pa se takrat zavedal, da stopam v svet, ki je bil večinoma ženski. Kot moški za cvetličarskim pultom sem se moral pred strankami velikokrat dokazovati. Nemalokrat sem slišal vprašanje: »Pa boste vi to znali?« Takrat sem se samo nasmehnil in odgovoril: »Bom poskusil.«

Dežurna cvetličarna ne pozna klasičnega delovnika. Delate ob nedeljah, praznikih in takrat, ko imajo drugi prosto. Kako to vpliva na vaše zasebno življenje?

Da, res je, naša cvetličarna je odprta čez celo leto, zato sem ji tudi dal takšno ime – Dežurna cvetličarna.

Kolikokrat slišim: »Ste me rešili!«, sploh ob nedeljah in praznikih. In me tudi ne moti, paše mi, da imam svoje vikende med tednom. Ni boljšega občutka, kot ko veš, da v ponedeljek ne rabiš vstati iz postelje.

Kaj vas po vseh teh letih še vedno navdušuje pri tem poklicu?

Največji navdih so stranke, ko vidiš tisto iskrico v očeh, ko veš, da si zadel to, kar so si zamislili, ali pa naredil še nekaj boljšega.

Kaj je tisto, česar ljudje o delu cvetličarja ne vedo? Ali pa imajo zmotna prepričanja?

Dostikrat poslušam: »Joj, kako je vam lepo med rožicami.« Ja, res je. Če pa gledam iz vidika sebe kot poslovnega človeka, je vedno prisoten tudi riziko. Naša roba se hitro pokvari, oveni, in tu je vedno nekje v ozadju tudi malo stresa – kaj pa, če se ne bo prodalo?

Ste se kdaj skupaj s stranko tudi nasmejali ali zjokali? Ali danes ljudje še znamo pokazati pozornost ali smo postali preveč zaposleni?

Jokali in se smejali – na srečo se več smejimo kot jočemo. En trenutek pa se me je še posebej dotaknil. Vem, da je bila nedelja, ko si je gospa zaželela šopek za svojo mamo. Med izdelavo šopka sva klepetala in prišel je trenutek, ko je rekla: »Sem pa vesela, da bo moja mami dobila lep zadnji šopek, preden umre.«

Takšni trenutki ti dajo misliti, kako majhni smo in kako premalo si včasih dovolimo živeti življenje. Glede na to, da se nahajamo pred UKC Maribor, gre mimo nas ogromno ljudi, ki se borijo s težkimi življenjskimi zgodbami. Večkrat kdo stopi v cvetličarno in reče: »Danes pa si privoščim nekaj zase, nekaj za dušo, saj so mi v bolnišnici povedali dobro novico.«

Ali pa si samo napasejo oči in napolnijo dušo, da je vsaj ta dan nekoliko lepši.

In če se navežem na vprašanje – ja, smo pozorni, in to vedno bolj. Že nekaj let opažam porast mladih strank, kar me neizmerno veseli, saj so ugotovili, da je ta gesta cvetja pomembna, pa četudi gre samo za eno rožico za lepši dan.

Koliko vrtnic je imel največji šopek, ki ste ga kdaj naredili? Kdo ga je naročil in za kakšno priložnost?

Koliko vrtnic je bilo v največjem šopku? Mislim, da jih je bilo za eno 80-letnico – naročili so 80 vrtnic za svojo mamo oziroma babico. Sicer pa pri vseh izdelkih, šopkih, porokah in vsem ostalem včasih že skoraj več ne slediš, koliko vsega se je nabralo skozi leta.

V vseh teh letih ste zagotovo prejeli tudi kakšno nenavadno naročilo. Katera želja stranke vas je najbolj presenetila?

Nič kaj več me ne preseneti. Mogoče me je na začetku, ko še nisem bil vajen ljudi, kakšna stvar presenetila, sedaj pa sem po vseh teh letih navajen vsega hudega – malo v hecu, malo zares. Od šopkov s kondomi, vibratorji in podobnimi zadevami je bilo strankam velikokrat bolj nerodno kot meni. Hihi.

Po vseh teh letih med ljubeznijo, veseljem in slovesi – kaj je po vašem mnenju največji smisel življenja?

Če črpam iz sebe kot osebe, mi ogromno pomeni lasten mir, da si vzamem dan ali dva zase. Da se znam umiriti, si vzeti čas za družino in seveda za dobre prijatelje, pa čeprav je to samo klepet po telefonu.

Privoščiti si želim stvari, ki me veselijo – dober koncert, izlet, potovanje. Ker na koncu ni pomembna velika hiša, če so stoli v jedilnici prazni.

Kaj bi radi, da si ljudje zapomnijo o vas, ne kot o cvetličarju, ampak kot o človeku?

Hmmmm … da sem jih znal nasmejati, poslušati in svetovati, tudi če ne vedno pravilno. Predvsem pa, da so se v moji družbi počutili sprejete in ljubljene.